Ob dnevu spomina na mrtve se spominjamo preminulih svojcev, prijateljev in naših prednikov. Prednikov, ki so nam omogočili, da danes živimo v svobodni Sloveniji.
Druga svetovna vojna je bila za Slovence več kot le svetovni spopad, bila je tudi vprašanje preživetja. Naša dežela je bila razkosana, naši ljudje preganjani, pobijani, izgnani. V teh temnih časih so mnogi zbrali pogum in se uprli. Rodil se je narodnoosvobodilni boj, partizanski upor, ki je postal del zavezniškega boja proti nacizmu in fašizmu.
Ta boj ni bil lahek. Bil je prežet s trpljenjem, negotovostjo in žrtvami. A bil je pravičen. Brez njega danes ne bi imeli države, ki jo imamo. Temelj naše svobode so postavili tisti, ki ležijo v skupnih grobovih, v breznih, na skritih poteh gozdov, mnogi brez imena, a ne brez spomina.
Ob dnevu spomina na mrtve se klanjamo vsem padlim borcem, civilistom, žrtvam taborišč, talcem, vsem, ki so dali največ, kar so imeli. Njihova smrt nas zavezuje, da ohranjamo vrednote, za katere so se borili: mir, svobodo, pravico do življenja v svojem jeziku, na svoji zemlji.
Ob tem ne moremo prezreti bolečih delitev, ki jih je prinesla vojna in povojni čas. A komemoracije niso trenutek za delitve. So trenutek za skupni spomin, za sočutje in spoštovanje. Naj bodo naša srca odprta za vse, ki so trpeli in naj nas vodi skupna želja, da se takšna zgodovina nikoli več ne ponovi.
Naj bo torej ta dan opomin. Ne za sovraštvo, ampak za odgovornost. Za spravo, ki temelji na resnici. In za skupno prihodnost, ki naj raste iz spoštovanja do tistih, ki so nam omogočili, da danes živimo v miru.
Igor KANIŽAR