Nekje na poti skozi desetletja smo v Sloveniji očitno izgubili kompas. Kar je bilo nekoč jasno, da je sodelovanje z okupatorjem moralno in zgodovinsko problematično, danes za nekatere postaja stvar »interpretacije«.
Pod krinko boja proti komunizmu se skuša oprati sodelovanje z režimi, kot sta Nacistična Nemčija in Fašistična Italija. Kot da zgodovina ni dovolj jasno pokazala, kaj sta ta sistema predstavljala: nasilje, raznarodovanje, uničevanje ljudi.
In potem pridemo do absurda: slovenski partizani , del Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije, ki je sodelovala v zavezniškem boju proti fašizmu , naj bi bili glavni problem. Ne okupator. Ne kolaboracija. Ampak odpor.
Seveda, povojni zločini so dejstvo. Nihče razumen jih ne zanika. A uporabljati jih kot izgovor za relativizacijo okupacije je intelektualno nepošteno.
Še bolj zgovorno je, kaj se dogaja na terenu: poškodovani spomeniki, omalovaževanje zgodovinskega spomina, tiho odobravanje. Eden takšnih primerov je poimenovanje knjižnice v Kamniku po Francetu Balantič. Balantič je nedvomno pomemben pesnik slovenske literature. Njegov umetniški opus ima svojo vrednost, ki jo priznava tudi literarna stroka. Vendar pa je bil hkrati povezan z domobranskim okoljem in je umrl kot pripadnik enote, ki je delovala na strani protirevolucionarnih in z okupatorjem povezanih sil.
Prav tu se odpre legitimno vprašanje: ali je primerno, da javna kulturna institucija nosi ime osebe, katere življenjska pot vključuje sodelovanje – neposredno ali posredno – v boju proti odporniškemu gibanju?
Ko enkrat zabrišemo mejo med odporom in sodelovanjem z zločinskimi režimi, ne izgubimo le zgodovinske resnice. Izgubimo tudi osnovni občutek za to, kaj je prav.
Igor KANIŽAR