Letos je potekala nekoliko drugače. Najprej sta delegaciji Združenja ZB Kamnika in
Domžal položili vence ob spomeniku na Rudniku, pod večer pa smo se zbrali v Domu
kulture v Radomljah in ga napolnili do zadnjih vrst. Gostitelj prireditve je bil
predsednik KO ZB Radomlje Uroš Lipovšek, častni gost pa prvi predsednik
samostojne Republike Slovenije gospod Milan Kučan. Zdravljico in druge
priložnostne pesmi je zapel MPZ Radomlje pod vodstvom Primoža Leskovca. Slišali
smo tudi recitacijo pesmi Vodnika in Kajuha, na čelo je doživeto zaigral in zablestel
Avgust Svetlin. Ves čas prireditve je bilo na platnu moč videti predvajanje
zgodovinskih fotografij in tistih s spominskih pohodov in slovesnosti, ki jih je prispeval
Peter Rojc, Društvo Mavrica, Radomlje.
Osrednji del spominske slovesnosti pa je bil pogovor Francija Gerbca, člana komisije
za zgodovino pri ZB R Slovenije in predsednika KO ZB Venclja Perka, Domžale z
zgodovinarjem dr. Damjanom Guštinom. Poskušala sta osvetliti dogodke v Kamniško
– Domžalskem zaledju v hudi zimi 1944/45. Dr. Guštin je pojasnil, da je bilo
slovensko ozemlje, posebej Štajerska in Gorenjska, namenjeno priključitvi k rajhu,
ljudje pa zato preganjani, preseljeni, ponemčevani…Zaprli so vse šole, o čemer priča
tudi vojni dnevnik župnika Franca Bernika (F. Gerbec), in zelo kmalu zaposlili tisoč
nemških učiteljev, in zlasti učiteljic. Ravno leta 1944, ko je bil že osvobojen Pariz, 20.
oktobra pa tudi Beograd, so Nemci postali še srditejši, saj so jih zavezniške armade
stiskale tako z vzhoda kot z zahoda. Veliko nemških čet pa so na celotnem Balkanu
zadrževali partizani. Na današnjem slovenskem ozemlju so se vselej križale poti, ki
so bile takrat pomembne za umik okupacijskih čet in kolaborantskih enot s celega
Balkana. Za tragedijo na Rudniku, 6. januarja 1945, pa je zagotovo kriva izdaja, saj
so nekateri mobilizirani partizani po nekaj toplih mesecih, preživetih v partizanih, v
zimi raje trdo življenje zamenjali za toplo, preskrbljeno in plačano službo pri
domobrancih. To niso bili pravi domobranci kot so jih poznali prej, v Avstro – Ogrski
(Landswehr), ampak pomožne policijske enote, imenovane Selbstschutz, popolnoma
podrejene okupatorju. V štiri bunkerje nekdanje okrožne tiskarne na Rudniku so se
pred ofenzivo zatekli okrožni politični delavci in partizani. Glavni namen tega zbora je
bil, da bi določili smernice delovanja partizanskih enot do osvoboditve na tem
območju. Zaradi izdaje se je iz obroča prebilo le nekaj borcev, trinajst so jih ujeli,
drugi pa so padli, ali pa so si sami vzeli življenje, da ne bi živi prišli v roke okupatorja.
Zajete so naslednji dan ustrelili v Vrhpolju, skupaj je padlo devetindvajset borcev in
aktivistov.
Prvi predsednik Milan Kučan je zbranim voščil za novo leto. Poudaril je, da je vojna
tista, ki pomeni zlo in maščevanje ni odgovor na grozote, ki so se dogajale takrat in
se še danes. Pokop vseh žrtev vojne in povojnih maščevanj za vojna hudodelstva je
pietetno dejanje. Pri tem je citiral Cirila Zlobca, da so onkraj groba sinovi za vse
matere enako izgubljeni ne glede na to, na kateri strani so padli. Zgodovinsko pa
moramo sprejeti vsa dejstva in okoliščine, kakršna so bili in so vodili k tem tragičnim
dogodkom v preteklosti. Obenem se moramo zavedati temeljev boja za svobodo in
samostojnost, ki so nastajali v odporu proti okupatorju.
Manica Perdan Ocepek, KO ZB S. Jenka
