V zadnjih letih postajamo priča zaskrbljujočemu trendu reinterpretacije slovenske zgodovine, še posebej obdobja druge svetovne vojne in vojne za osamosvojitev Slovenije. V imenu »resnice« ali »demitizacije« se vse pogosteje prikrajša, zamegli ali celo obrne zgodovinska dejstva, kar povzroča razdor v narodni zavesti ter ogroža temeljne vrednote, na katerih stoji slovenska državnost.
Partizansko gibanje v Sloveniji ni bilo zgolj komunistično gibanje, kot ga skušajo nekateri danes prikazati, temveč je bilo temeljno gibanje narodnoosvobodilnega odpora proti nacistični in fašistični okupaciji. Slovenci smo bili med redkimi narodi v Evropi, ki so imeli množično organiziran odpor proti okupatorju. Ta boj ni bil idealen, ni bil brez napak, toda njegovo jedro je bilo jasno, borba za obstoj slovenskega naroda. Današnje poveličevanje kolaboracije kot domnevne obrambe pred komunizmom je zgodovinsko nevarno zamegljevanje resnice. Resnica je, da so kolaborantske sile, kot je bila domobranska vojska, sodelovale z nacističnim okupatorjem, ki je želel izbrisati slovenski narod in ne zgolj komunizem
ampak tudi slovenski jezik in kulturo. Temeljna zgodovinska ločnica ni bila med komunizmom in antikomunizmom, temveč med odporom proti okupatorju in sodelovanjem z njim.
Podoben poskus revizionizma se dogaja tudi pri razlagi dogodkov okoli osamosvojitvene vojne leta 1991. Namesto da bi se Slovenci enotno spominjali ključnega trenutka, ko smo skupaj levica in desnica, vojaki in civilisti uresničili stoletne sanje o lastni državi, se ta zgodba vse bolj razkraja na parcialne zasluge in ideološke interpretacije. Zgodovina osamosvojitve postaja orožje v rokah političnih interpretatorjev, ki iščejo zasluge zgolj pri »svojih«, ignorirajoč dejstvo, da brez soglasja vseh takratnih političnih opcij, brez enotnosti v Teritorialni obrambi in enotnosti naroda, samostojne države ne bi bilo. Tudi v tem primeru smo priča poskusu, da se osamosvojitev predstavi kot projekt ene politične opcije, kar je historično
netočno in družbeno škodljivo.
Revizionizem ni enak zgodovinskemu raziskovanju. Raziskovanje pomeni širjenje vedenja in poglabljanje razumevanja na osnovi virov, dejstev in konteksta. Revizionizem, kakršnega danes pogosto vidimo, pa pomeni izbiranje in prilagajanje dejstev z namenom oblikovanja nove ideološke resnice. Ta praksa ni le nevarna, temveč tudi razdiralna, namesto da bi gradili narodno skupnost, gradimo nove ideološke jarke.
Slovenci ne potrebujemo mitologije, temveč zrelo in pošteno soočenje z zgodovino,takšno, ki priznava kompleksnost, a hkrati ne relativizira osnovnih moralnih resnic. Boj proti okupatorju ni enako kot sodelovanje z njim. Boj za lastno državo ni projekt enega politika ali ene stranke. Kdor poskuša to resnico zamegliti, ne služi resnici, ampak lastnim interesom.
Zgodovina je temelj, na katerem stoji prihodnost naroda. Če dovolimo, da se jo prilagaja glede na dnevne politične potrebe, ogrožamo zaupanje v lastno identiteto. V trenutku, ko postane domoljubje le privilegij ene strani, ko postane upor proti fašizmu sporen, ko postane osamosvojitev last ideološkega tabora, takrat kot družba izgubljamo sposobnost skupnega bivanja. Potrebujemo skupen spomin, ne zato, da se vsi strinjamo o vsem, temveč zato, da se strinjamo o temeljih: da je bila kolaboracija napačna, odpor pravičen, osamosvojitev pa zgodovinski dosežek vseh Slovencev.
Igor Kanižar