Peršmanova domačija, simbol tragične zgodovine koroških Slovencev in kraj nacističnega zločina nad civilnim prebivalstvom, bi morala biti prostor spomina, spoštovanja in dialoga. A dogodki, ki so se tam odvili, kažejo na zaskrbljujoče nasprotje. Avstrijska policija je z ostrim in nesorazmernim posredovanjem proti skupini slovenskih študentov, ki so želeli izraziti spoštovanje do žrtev nacizma in opozoriti na zgodovinsko zamolčano resnico, pokazala, da zgodovinski spomin v Avstriji še vedno pogosto trči ob politične in ideološke zidove.
Po poročilih udeležencev in prič je policija posegla brez tehtnega razloga, z birokratskimi izgovori in z namenom discipliniranja protestnega glasu, ki si je drznil problematizirati zgodovinsko revizionistično naracijo, ki v Avstriji, še posebej na avstrijskem Korošmem, pogosto briše ali zmanjšuje pomen slovenske manjšine in njenega protifašističnega boja.
Omenjena akcija ni bila zgolj varnostni ukrep, temveč politično dejanje, ki razkriva nelagodje avstrijskih oblasti ob konfrontaciji z lastno preteklostjo. Slovenski študentje niso ogrožali javnega reda in miru, ogrožali so le tišino. Tišino, ki že desetletja obdaja odgovornost za nacistične zločine nad slovenskim prebivalstvom in sistematično izbrisovanje njihove zgodovinske vloge v odporniškem gibanju.
Ob tem ni mogoče spregledati tudi širšega konteksta,odnos Avstrije do slovenske manjšine ostaja pogosto ignorantski, včasih celo sovražno nastrojen. Pravica do jezika, kulture in zgodovinskega priznanja je še vedno predmet boja, ne samoumevnost. Dogodki na Peršmanovi domačiji so simptom tega neurejenega odnosa, pa tudi opozorilo, da demokracija ni zgolj stvar pravil, temveč tudi odnosa do resnice.
Kritičen spomin na fašizem in nacizem, zlasti v krajih, kjer so se zločini dejansko zgodili, ne more biti stvar prepovedi in policijskih intervencij. Če družba poseže po represiji vsakič, ko nekdo dvomi v u zgodovinsko resnico , potem smo že nevarno blizu cenzuri, ki ni vredna demokratične Evrope.
Slovenska javnost ima pravico in dolžnost opozoriti na takšna dejanja. Spoštovanje do žrtev nacizma ne sme biti omejeno z birokratskimi ukrepi. Prav nasprotno, spominjanje in opozarjanje sta ključna elementa varovanja pred ponovitvijo zgodovine.
Peršmanova domačija ni samo kraj zločina. Je tudi simbol odporništva, resnice in boja proti pozabi. In dokler se bodo oblasti nanj odzivale z represijo namesto z razumevanjem, bo ostal tudi simbol spora, ne med narodi, temveč med resnico in tišino.
Igor Kanižar
Foto: časopis Delo
