Kam na izlet smo se vpraševali v začetku leta. V Belo krajino je padla odločitev in zagnani člani KO ZB NOB Kamnik Center so prevzeli organizacijo. V nedeljo 2.7. 2023 smo se zbrali člani vseh KO napolnili avtobus in se odpravili v pokrajino kjer oko na vsakem koraku zagleda bele breze, po katerih naj bi pokrajina dobila ime.
Bela krajina je pokrajina med Gorjanci, Kočevskim rogom in Kolpo. Na jugu jo proti Hrvaški omejuje mejna reka Kolpa, poleg nje pa tečejo še Lahinja, Dobličica in Krupa. Večji kraji in občine so Črnomelj, Metlika in Semič. Najbolj pa Belo krajino zaznamujejo vedno nasmejani in dobrosrčni Belokranjci, od katerih ne morete oditi lačni ali žejni. Poleg tega zelo cenijo svojo bogato zgodovino in kulturno dediščino skrbno ohranjajo in predajajo naprej.
Naše popotovanje po Beli krajini smo pričeli v Gornjih Lazah kjer se nam je pridružil gostitelj predsednik ZZB NOB Semič tov. Drago Mohar. Na poti do spomenika, ki je posvečen borcem XIV. divizije, ki so se iz tega kraja dne 6.1.1944 odpravili na Štajersko, nam je predstavil nekaj podatkov o Beli krajini katero je leta 1941 okupirala italijanska vojska. Spomladi 1942 so bile postojanke italijanske vojske, kraljevih financarjev in fašistov v večini večjih krajev. Od jeseni istega leta, pa so postojanke v manjših krajih ukinjali. V krajih, kjer so postojanke ostale, pa so jih močno utrdili z bunkerji. Te postojanke so v mnogih primerih tudi zavarovali z žično ograjo. Po kapitulaciji Italije je Bela krajina postala svobodno partizansko ozemlje. Pri kraju Otok je bilo tudi letališče, od koder so zavezniki v južno Italijo in Dalmacijo vozili ranjence in dovažali pomoč. V Črnomlju je bilo med drugo svetovno vojno prvo zasedanje Slovenskega narodnosvobodilnega sveta. Do konca vojne jo je doletelo še nekaj posameznih vdorov Nemcev in ustašev. Zgodili so se vdori ustašev in Nemcev v Metliko, Vinico in Adlešiče ter nemško bombardiranje Črnomlja in Dragatuša.
Med seznanjanjem o zasedbi Bele krajine nas je avtobus pripeljal v vas Lokve kjer stoji spomenik v spomin na tragični dogodek z dne 7.11.1944 ko je med preskušanjem novega orožja minometa v cevi eksplodirala mina in ranila več častnikov med njimi Franc Rozman Staneta. Kljub hitri pomoči je še istega dne umrl v partizanski bolnišnici Kanižarica. Pot smo nadaljevali proti vasi Potok, kjer pred vasjo stoji letalo DC-3 Dakota, katerega so med vojno uporabljali za prevoz ranjencev, invalidov, otrok in starejših ljudi v Italijo in Dalmacijo. Cene Griljc, 88. letni gorski reševalec, nam je povedal nekaj dogodkov, ki jih je kot pastir na Veliki planini doživel med vojno in so bili povezani s tem letališčem. Na Veliki planini je bila namreč radijska baza povezana z letališčem od koder so nato letala na planino v nočnem času odmetavala pomoč v orožju, hrani in oblačilih. Seveda se spodobi, da si na taki poti privoščiš tudi okrepčilo zato smo se napotili naprej do vasi Črešnjevec kjer so za nas pripravili kosilo na domačiji Škof oziroma Šrajf. Belokranjska pogača, ki jo pečejo na domačiji nas je čakala na lepo pogrnjenih mizah, dobro domače vino in okusno kosilo je vsem teknilo. Po kosilu in počitku so nam člani družine Škof pripravili ogled muzeja v stari domačiji kjer je od 15. septembra 1944 in do 27. aprila 1945 delovala ena od enot bolnice Topolovec, kakor se je imenovala in je delovala v vseh hišah vasi Črešnjevec. Vsa vas je stopila skupaj in v zelo kratkem času uspela ustvariti znosne pogoje za sprejem, zdravljenje in oskrbo ranjencev iz različnih krajev Slovenije. V spomin na bolnico je družina Škof ob pomoči zgodovinarja Blaža Štanglja uredila spominsko sobo. V Beli krajini sta se jeseni 1944 oblikovali dve evakuacijski bolnici in sicer Topolovec v vasi Črešnjevec pri Semiču in Gradac v enako imenovani vasi. Škofovi pa imajo urejen tudi etnološki muzej in sicer prikaz kmečkih strojev, katerega s ponosom prikažejo svojim obiskovalcem. Ker nas je čakal še ogled izvira Krupe in degustacija vin smo žal morali zapustiti prijazno domačijo.
Izvir Krupe, ki izvira izpod fascinantne skale je domiselno urejen za ogled in počitek. Od izvira pa še skok v Semič v vinsko klet kmetije Bukovec, kjer nas je pričakala pogača in domač sir ter seveda odlična belokranjska vina. Naše druženje z gostiteljem tov. Moharjem se je tu končalo. Njegovo vodenje in izbira destinacij ogleda je bilo odlično. Izkazal se je tudi kot poznavalec lokalne zgodovine. Bela krajina nam je pustila odprta vrata, tako, da se v te kraje zagotovo še vrnemo. Pot domov pa je minila v pogovorih, prepevanju partizanskih in narodnih pesmi, ter pripovedi o spominih na 2. svetovno vojno našega najstarejšega člana 99. letnega Franca Primožiča. Vsi smo si bili na koncu enotni: NA SVIDENJE NA NASLEDNJEM TOVARIŠKEM POTEPANJU PO POTEH SPOMINOV NOB!
Igor KANIŽAR